Joomla 3.2 Template by Justhost Complaints

PGD ŠEMPETER

Prostovoljno gasilsko društvo Šempeter v Savinjski dolini
Ob rimski nekropoli 1 
3311 Šempeter v Savinjski dolini
T: 03/570-10-14

Zgodovina društva

 
PGD Šempeter v Savinjski dolini je eno izmed večjih gasilskih društev v Gasilski zvezi Žalec, hkrati pa je tudi eno od najstarejših na tem območju, saj njegova ustanovitev sega v leto 1878. Na območju Savinjske doline je prisotno že več kot 135 let. Pobudo za ustanovitev takratne požarne brambe z nazivom Sv. Peter, ki je nastala, ker so v Avstroogrski monarhiji pričeli s ponemčevanjem naše dežele, je dal občan, Jožef Martinc Lenko.

 

Nastanek in razvoj prostovoljnega gasilske društva Šempeter

Stopetintrideset let je preteklo, kar so v Šempetru ustanovili prostovoljno gasilsko društvo. Takratnim vodilnim ljudem tega kraja je ustanovitev takega društva narekovala potreba, da bi zaščitili stanovanjske in gospodarske zgradbe pred uničujočimi ognjenimi zublji in drugimi elementarnimi nesrečami. Obenem pa so hoteli z ustanovitvijo požarne brambe močneje vplivati na miselnost naših prednikov ter se postavili po robu germanizacije slovenskega življa.

Od lesene šupe do pridobitve prve brizgalne s sesalno cevjo

Pod vodstvom Jožefa Martinca Lenka so že leta 1880 postavili na prostoru, kjer je danes turistični biro, leseno šupo, v kateri so hranili ročno brizgalno in drugo primitivno gasilsko orodje, kot so vedrice, letve kavlje itd. Ta brizgalna je imela samo tlačno cev, zato so morali prinašati vodo v vedricah. Leta 1895 pa so pod vodstvom Jožeta Volfa že nabavili drugo ročno brizgalno , ki je bila tako izpopolnjena, da je imela vgrajeno tudi sesalno cev in je ročno prinašanje vode odpadlo.

Društvo je pomagalo pri mnogih požarih ter nasploh delovalo zelo vzpodbudno tako v narodnem, kot tudi kulturnem okviru, in si že takrat pridobilo velik ugled, ki ga je ohranilo vse do danes.

Jozef Lenko
Ustanovitelj šempetrske požarne brambe 1878. leta je bil  Jožef-Marinc Lenko.

Vodstvo iz rok v roke

Leta 1900 je vodstvo požarne brambe prevzel Peter Tratnik. Po domače Kovač iz Doberteše vasi, vendar je pod njegovo vladavino ostala še nemška komanda.
Leta 1904 je vodstvo prevzel zavedni Slovenec, pokojni Vincenc Ušen, po domače Flis iz Spodnjih Grušovelj, ki je društvu takoj uvedel slovensko poveljevanje. Vodil ga je do 1916. leta, ko je moral na fronto za črnožolto avstroogrsko monarhijo. Vodstvo društva je tedaj prevzel Alojz Šribar iz Doberteše vasi in ga vodil do 1919. leta, ko so za predsednika izvolili Jožeta-Kozinarja Koželj. Za poveljnika so imenovali Jakoba Zajca, po domače Petka iz Šempetra. Že čez štiri leta, 1923, so za poveljnika izvolili Petra Žoharja, po domače Jagra. Pod vodstvom Koželja in Žoharja je gasilsko društvo 1925. leta postavilo nov gasilski dom, 1927 nabavilo še novo motorno brizgalno in 1934 preuredilo star osebni avto za gasilske potrebe.



 V tem času sta bila zelo aktivna tudi Franc Virant kot blagajnik in Stanko Šribar kot tajnik. Največ zaslug za hitro in uspešno akcijo pri gašenju požarov, ki jih v stari Jugoslaviji ni bilo malo, pa je imel brez dvoma voznik avtomobila in strojnik Ferdinand Pogačar, po domače Kramer, ki je na žalost že pokojni. Skoraj ni bilo požara v bližini in daljni okolici, da ne bi bil prav on med prvimi v gasilskem domu pri svojem orodju, ki je bilo vedno brezhibno. V času med obema vojnima so bili še zelo aktivni gasilci Peter Svet (orodjar), Jože Čede (tajnik), Gašper Čede (trobentač) ter Miha Žohar, Franc Žohar, Franc Koželj, Rudi Udrih, Martin Jelen in Viktor Karnovšek.

 

Delež gasilcev v NOB

Med drugo svetovno vojno, od 1941 do 1945, je dejavnost društva nekoliko zamrla. V tem času se je vanj vpisalo nekaj novih članov, ki pa so ga po kapitulaciji fašizma zopet zapustili. Edini, ki je ostal najdlje zvest društvu, je bil Ivo Kuhar, ki je opravljal dolžnost blagajnika.
Tudi šempetrsko gasilsko društvo se je vključilo v borbo proti okupatorju, saj je kar precejšnje število članov odšlo v partizane, med njimi je bilo nekaj takih, ki so jih ujeli in izselili, Franca Žoharja, na primer, pa so izdali ter ga odpeljali v Maribor, kjer so ga do smrti izmučili in nato ustrelili. Tako so tudi naši člani društva dali svoj prispevek za lepo in mirno svobodo, kakršno uživamo danes.

Po osvoboditvi

Po koncu vojne je vodstvo društva prešlo v mlajše roke, Predsednik je postal Alojz Terglav, poveljnik Štefan Cvenk, tajnik Rudi Udrih in blagajnik Ivo Kuhar. Dve leti kasneje je zopet prišlo do sprememb v operativi – poveljništvo je prevzel Peter Žohar, sin dolgoletnega poveljnika med obema vojnama. Poleg tega so v odbor izvolili še Ivana Zajca, Miha Kudra ml. in Martina Žnidarčiča. V letu od 1949 do 1953 je društvo v lasti režije zgradilo 6 gasilskih vodnjakov v Podlogu, Spodnjih Grušovljah in Šempetru. Leta 1954 je društvo kupilo tovorni avto, ki je bil za tiste čase zelo potreben, istega leta je nabavilo nov gasilski prapor, ki ga je razvilo in dalo v upravljanje Adolfu Kosu – ta pa ga je s ponosom sprejel in obljubil, da ga bo čuval do smrti.

Vmes so bile še različne spremembe v vodstvu, predvsem v operativi, vse do 1962. leta ko nas je nenadoma zapustil Alojz Terglav. Za njim je ostala praznina, dokler 1963 nismo dobili novega vodstva – Franca Golavška, poveljnika Miha Božiča, tajnik Rudija Udriha, blagajnika Janeza Božiča, gospodarja Stanka Klančnika in vodjo mladine Antona Grosa. Ta odbor si je zastavil zelo težke naloge, saj je bila vedno bolj potreba po novem domu, opremi in drugem.

Novi gasilski dom in vozilo

Tako smo ustanovili režijski odbor, ki mu je predsedoval Franc Golavšek in je imel nalogo, da poskrbi za uresničitev načrtov, sprejetih na občnem zboru. Velike in težavne so bile naloge, vendar smo jih izpolnili do zastavljenega roka, seveda ob veliki gmoti pomoči naših krajanov in podjetij. Tako je društvo dobilo nov gasilski dom, avto Fiat 1300 kombi in nekaj opreme, to pa ga je usposobilo za intervencije pri zahtevnejših požarih.

Čas hiti, z njim razvoj tehnike in tako se je pokazala potreba, da bi nabavili nove črpalke. Na pobudo predsednika Golavška smo se zopet lotili akcije: zbirali smo denar za novo črpalko. Ob proslavi 90-letnice društva smo svečano prevzeli tudi črpalko Rosenbauer 800 l. Zopet smo postali tehnično bogatejši in bolj pripravljeni na spopad z ognjem, če bo potrebno.

Gasilci tudi sedaj nismo mirovali. Sodelovali smo pri gašenju požarov, ki jih sploh ni bilo malo in so nekateri povzročili celo zelo veliko gmotno škodo. Vsi ti požari kot razna tekmovanja so pokazala, da smo še vedno preslabo opremljeni in tako tudi strojni del ni zadoščal potrebam in zahtevam učinkovitega gasilstva. Zopet se nas je polotila misel, da bi skušali nabaviti novo tipizirano vozilo TAM 2001, ki se je je šele pojavilo na trgu. Načrt je bil narejen in naloga uresničena, kajti 95-letnica društva je bila združena s svečano izročitvijo  novega vozila. Prostovoljno gasilsko društvo Šempeter je postalo zopet močnejše in bogatejše, s tem pa se povečala tudi njegova odgovornost pri varovanju družbene in zasebne imovine.


Tipizirano vozilo TAM 2001

 

Ob 100. obletnici smo prevzeli novo kombinirano gasilsko vozilo TAM 5500, ki je imelo cisterno z 2500 litri vode za gašenje, integrirano motorno brizgalno in prostor za prevoz posadke 1+5 (to pomeni šofer in pet gasilcev).


Ob 100. obletnici smo prevzeli novo kombinirano gasilsko vozilo TAM 5500
 
 


Ob 110. obletnici smo starega »Tamiča« zamenjali za novo vozilo TAM 80 T 35.

 


Podoba zuna
njega izgleda gasilskega doma ob 110. obletnici z vozili

 


Ob 120. obletnici društva smo prevzeli vozilo IVECO z  oznako 

 


Ob 130. letnici smo nabavili kombi OPEL MOVANO z oznako GVM-1 in prikolico z motorno brizgalno ROSENBAUER FOX 3.

 

 

Leta 2018 smo praznovali 140 letnico društva v sklopu dneva gasilcev GZ Žalec. Pri tem je bilo prikazano gašenje s helikopterjem.

Preberite več o KDO SMO
 

NAŠI SPONZORJI

4-artbau.jpg3-ello.jpg1-skosal.jpg2-drymat.jpg4-artbau.jpg3-ello.jpg1-skosal.jpg2-drymat.jpg